V jogi se umik občutenja izvaja skozi drishti. Gre za usmerjen pogled v predpisano izbrano točko. Namesto da bi med vadbo asane gledali okoli sebe, ostajamo obrnjeni navznoter, pri čemer obračamo pogled proti predpisanim lokacijam. Razen zvoka dihanja, ki nam hkrati daje povratno informacijo o kakovosti asane, ne slišimo ničesar. Z zadrževanjem naše pozornosti na točno določeno točko, da sploh lahko izvedemo asano, um neha valovati in prana (življenjska sila) nihati. Učenje, kako se osredotočiti na dihanje, meditacijo in druge tehnike, vodi v nižanje stresa, odstranjevanje tesnobe, prinaša nadzor nad izborom počutja, odpravlja spremembe razpoloženja in posledično nizke storilnosti.

Prana je življenjska sila, imenovana tudi notranji dih. Z izvajanjem Pranayama povečujemo prano – življenjsko silo. Jogiji so odkrili, da se utripanje ali nihanje prane dogaja sočasno z valovanjem uma. Praksa pranajame je preučevanje in vadba lastnega diha do točke, ko je um pomirjen in ne valovi.

Pri vadbi vinyasa joge se naučimo pustiti, da gibanje sledi dihu. Na tej točki nismo mi tisti, ki premikamo telo, temveč moč prane. Postanemo sposobni dihati v vse dele telesa, kar je enakovredno enakomernemu širjenju prane (life force) po celem telesu. Zato nismo utrujeni, izčrpani, torej zmoremo več, čeprav smo delali 12 ur.

Nekaj vdihov in izdihov (kadarkoli v teku dneva- svara joga) je dovolj, da se osredotočimo nase, tudi samo za kratek čas, s čimer bomo povečali svojo energijo, ki jo potrebujemo, da se z dodatno energijo lotimo preostalih nakopičenih nalog.