Asana je metoda, ki nas osvobodi preteklih dogajanj, shranjenih v telesu, da lahko pridemo v sedanji trenutek. Ker je naše telo skladišče naše preteklosti, želimo asano vaditi do te mere, da nam dobro služi, hkrati pa sprostiti in opustiti preteklost, ki je shranjena v njej. Joga je srednja pot med dvema skrajnostma. Po eni strani lahko gremo v skrajnost fanatičnega prakticiranja asan in stremljenja k idealu, medtem ko zanikamo realnost sedanjega trenutka. A to pomeni, da stremimo samo k temu, kar želimo postati v prihodnosti in ne na to, kar smo zdaj.
Asana nas torej vabi, da se poslovimo od teh dveh skrajnosti in pridemo do resnice sedanjega trenutka.
Ko se torej skozi redno prakso jogijskih asan naučimo biti prisotni v sedanjem trenutku, je naše odločanje premišljeno, kognitivna izbira in ne impulzivna reakcija na takojšnje potrebe.
Sposobni smo jasneje videti cilje, imamo čas za razmislek oziroma ustvarjanje različnih možnosti odločanja. Lažje se izognemo neracionalnemu stopnjevanju zavezanosti k prejšnji slabi odločitvi kot tudi hitreje prepoznamo etične razsežnosti posamezne izbire, ki jih je treba narediti.
Majhna vrzel (gap) med mislima, ki jo skozi meditacijo povečujemo, nam da možnost, da premišljujemo in poslušamo svoj notranji jaz ter ocenjujemo lastne vrednote in cilje.
V nekaterih primerih lahko prisotnost v sedanjem trenutku celo pomaga ugotoviti, ali je odločitev res potrebna. Novozaposleni menedžerji so na primer pogosto pod pritiskom, da morajo ukrepati, izvesti spremembe. Če se upogibajo temu pritisku, ne da bi prisluhnili svojemu notranjemu glasu, se lahko zgodi, da sprejemajo odločitve, ki jim niso všeč oziroma jih bolj sprejemajo zaradi drugih, kot da sami verjamejo vanje.
Zavestni odločevalci bodo bolj verjetno prepoznali meje svojega znanja in objektivno ocenili negotovost. Načeloma so se sposobni odklopiti od lastnega ega, zaradi česar so bolj odprti za kritiko.
Čeprav lahko čuječnost izboljša številne vidike odločanja, moramo biti previdni, da se pri tem ne zmanjša količina informacij, kar lahko vodi do spregledanja pomembnih vidikov. Preteklim in prihodnjim dejavnikom moramo pripisati dovolj teže.
Osredotočanje na osebne vrednote namesto na družbeno zaželene cilje je lahko dobro ob predpostavki, da bo tisti, ki odloča, vedno dal prednost etičnim vrednotam in ne lastnim egoističnim odločitvam.
