Z jogijskega stališča je človeško telo razdeljeno na pet ovojnic. Najbolj grobo je fizično telo, sledi mu energetsko, naslednje je mentalno, nato telo modrosti in na koncu telo blaženosti. Vsaka od teh petih ovojnic je znana kot koša, kar v sanskrtu pomeni “plašč”.
Vsak plašč prekriva in obdaja bolj subtilno zavest oziroma košo, ponotranjeno zavedanje in energijo. Pet stopenj obsega celoten spekter človeške narave in ponazarja model človeškega razvoja.
Pet koš so torej:
- fizično telo- koša annamaya
- energetsko telo- koša pranamaya
- mentalno telo- koša manomaya
- telo modrosti- koša vijnanamaya
- telo blaženosti- koša anandamaya
Koše obdajajo atman – božanski duh vsakega od nas.
Annamaya: fizično oziroma prehransko telo nas spominja na to, da naše fizično telo postane to kar jemo. Fizično telo je materialni ovoj našega obstoja. Če želimo napredovati na jogijski poti, je zelo pomembno ohraniti telo v optimalnem zdravju.
Glavne prakse, ki delujejo na fizično telo, so joga asane. Te nam prinašajo prožnost, sprostitev, tonus muskulature, krepitev, ravnotežje, odpravljanje stresa in splošno kondicijo.
Vse, kar vpliva (pozitivno ali negativno) na katero koli od koš, bo posledično vplivalo na vse ostale koše. Vseh pet plaščev je prepleteno tako, da tvorijo eno samo telo. To pomeni, da bodo prakse, ki blagodejno vplivajo na druge koše, pozitivno vplivale tudi na fizično telo. Z vadbo pranajame, denimo, bomo občutili napredek tudi pri izvajanju asan.
Pranamaya: prana je vitalna sila, ki prežema telo in vso snov. Pravzaprav zajema vse naše koše in je ključnega pomena za življenje na vseh ravneh. Vendar pa je pranamaya koša specifična energija. Joga gleda na energetsko telo drugače od Zahoda. Fiziologija nas uči, da je energija v celicah telesa proizvedena zaradi izgorevanja glukoze, ki je edini razpoložljivi vir energije. Jogiji priznavajo omenjeni vir, vendar trdijo, da telo/energija/um pridobivajo energijo iz različnih virov, vključno z dihom, hrano, vodo, celo iz energije vesolja. Tako je pranamaya koša del velike energije vesolja (maha prana). Jogiji na energetsko telo gledajo kot na samostojno entiteto, ki zavzame enak prostor kot fizično telo, a ga prekriva. Energija naj bi tekla po energetskih kanalih, nadijih. Ti niso živci, temveč so ločen tok prane, neodvisen od prisotnosti fizičnih struktur. Med nadiji in akupunkturni meridiani obstajajo podobnosti, vendar jih je težko neposredno primerjati. Bilo naj bi 72 tisoč nadijev, vendar se ocene razlikujejo in težko je vedeti, kdo jih je prvotno preštel.
Trije najbolj izraziti nadiji so vzdolž hrbtenice, glavni osrednji nadi je sushumna, tista dva, ki tečeta na obeh straneh hrbtenice, pa ida in pingala. Susuhmna predstavlja ravnotežje, centralno os, ida in pingala pa “lunin” in “sončni” vidik narave.
Ida predstavlja duševno silo, povezana je z duševno aktivnostjo, ustvarjalnostjo, introvertiranostjo, ženskostjo, energijo lune, modro barvo, desno stranjo možganov, levo nosnico in parasimpatičnim živčevjem.
Pingala predstavlja telesno aktivnost, sončno energijo, ekstrovertiranost, moškost, rdečo barvo, levo stran možganov, desno nosnico in simpatično živčevje.
Manomaya: koša manomaya je mentalno telo, ki skrbi za osnovne instinktivne potrebe in želje posameznika. Te potrebe so: zaščita pred nevarnostjo, pridobivanje hrane, iskanje partnerja in negovanje potomcev.
Mentalno telo je sestavljeno iz štirih delov: instinkta (manas), občutek jaza (ahamkara) spomina (chitta) ter nizke ravni intelektualnega uma (buddhi).
Vijnanamaya: Gre za košo, telo modrosti. To je raven višjega intelekta, intuicije, modrosti, višje ravni znanja in psihične sposobnosti. Naši občutki niso več surova čustva, ampak razvite ravni ljubezni, sočutja, veselja, varnosti, dosežkov in medsebojno izpolnjenih odnosov. Z jogo vse bolj dostopamo do telesa modrosti in ga razvijamo z delom na spodnjih treh košah. Postanemo bolj učinkoviti, dosegamo dobre rezultate in laže razumemo življenje. Anandamaya: ta koša je telo blaženosti. Je v najtesnejšem stiku s čistim božanskim duhom- atmanom. To ni samo čustvo, to je neizrekljivo doživetje miru, ljubezni in ekstaze zaradi stika z najvišjo zavestjo. Jogiji, ki so na tej ravni, nam govorijo, da je to resničnost vseh nas in da smo pravzaprav že na tej ravni. Da je vsak od nas že najvišja raven zavesti, ker smo pa ujeti v nižjo stopnjo zavesti, se ne zavedamo, kdo smo. Ko presežemo to stanje “zasanjanosti”, pridemo domov k svoji dediščini.
Premikanje po košah se velikokrat primerja z lupljenjem čebule ali odpiranjem ruskih punčk- babušk. Po poti joge se postopoma premikamo navznoter skozi vsako od koš, ki tvorijo človeško telo in se tako približamo resničnemu jazu.
